Med generalko garaže sem našla snegobran, za katerega najprej nisem vedela, kaj je. Bil je namreč pospravljen med orodjem in sprva res nisem pomislila, da je to to. Ko sem vprašala moža, mi je razložil, da je to snegobran, ki ima napako, in bi ga moral že takoj dati proč, pa je pozabil. In tako mi vsakič znova postane jasno, zakaj se pri nas v garaži nabere toliko stvari in moram tako pogosto delati generalko, če ne bi imeli vsega zasuto s stvarmi, ki jih ne potrebujemo.

Morda imam pa moža, ki je eden tistih ljudi, ki ne zna dati proč stvari, ko jih ne potrebuje več in jih hrani. Srčno upam, da ne, ker potem bom imela do konec življenja ogromno dela z večnim pospravljanjem. Namreč malce me je zaskrbelo, ko sem na drugem koncu našla še drugi snegobran in potem še tretjega nekje drugje. Malce sem se oddahnila, ko mi je povedal, da sta ta dva še dobra in da ju hrani za rezervo, ki jo bo morda potreboval čez vprašanje koliko let. No, tega pa tudi jaz ne morem dati v smeti. Res, da sta le dva in vprašanje, kdaj bo kakšen snegobran potreboval menjavo. Ampak če imam lahko zalogo tega, zakaj je ne bi imela.

Minil je cel vikend, ko mi je končno uspelo vse pospraviti v nekakšen logičen red. Po tem, ko je v smeti romalo kar nekaj vreč iz garaže in ko sem vse uredila po policah, so prišla na vrsto tudi tla, da jih končno posesam in pomijem po vseh prej skritih kotih. Po koncu vikenda se je naša garaža svetila kakor iz škatlice. Res sem bila ponosna na svoj izdelek. Upam le, da ne bo moj mož zopet vestno vsega uspešno založil. Najbolje bi bilo, da bi mu napisala navodila za uporabo, ampak glede na to, kako mi je uspelo pospraviti vsak snegobran ločeno, mislim, da to ne bi imelo učinka.